Profesor Konstantin Buteyko, dr. med.

Konstantin Pavlovič Buteyko se je rodil leta 1923 blizu Kijeva v Rusiji. Njegov oče je bil navdušen nad tehnološkimi dosežki in tudi mladi Konstantin je šel po njegovi poti. Študij na kijevski politehniški šoli prekine druga svetovna vojna, po kateri se začne zanimati za medicino. Pri 23. letih se vpiše na medicinski inštitut v Moskvi. Ko je leta 1952 diplomiral z odliko, je dobil nalogo, da vzpostavi laboratorij za funkcionalno diagnostiko v Moskvi. Leta 1958 ga je profesor Meshalkin, direktor sibirske podružnice Ruske akademije za znanost, povabil, da se pridruži Inštitutu za eksperimentalno biologijo in medicino.

Usoda je Buteyka zapečatila v tretjem letniku študija medicine. Ena od študijskih nalog je zahtevala veliko količino poslušanja srca s stetoskopom.

Ko je nekega dne ob izvajanju naloge, zahteval od bolnika, da globoko diha se je le-ta onesvestil. Buteyko je v razgovoru z drugimi zdravniki iskal razloge v prekomerni zasičenosti možganov s kisikom. Vendar sam pri sebi ni bil zadovoljen z odgovorom. Tako je neke študijske noči, ko je bil še sredi naloge, pomisli, da se nekatere bolezni pojavijo zaradi globokega dihanja. Kot na dlani je imel tudi prvega pacienta, na katerem lahko preizkusi hipotezo – sebe samega. Bolehal je za zelo težko obliko povišanega krvnega tlaka – maligna hipertenzija. Poskusil je plitkejše dihati, kar mu je takoj olajšalo glavobol in umirilo srčni utrip. Ko pa je zadihal hitreje in globlje, se je stanje poslabšalo. Začutil je, da morda odkriva pravi razlog za svoje težave. Še isto noč je hipotezo preveril tudi na bolnikih, ki so imeli težave z dihali, bolečine v prsnem košu in angino pectoris. Prosil jih je, naj dihajo počasneje in plitkeje, kar jim je olajšalo simptome. Če pa so dihali globoko, se je počutje poslabšalo.

Buteyko se je še en mesec ukvarjal s svojim odkritjem. Zapisoval si je številne podatke, da bi zadostil znanstvenim kriterijem. Zdelo se mu je preveč enostavno in učinkovito ter skoraj nemogoče, da še nihče do sedaj ni pomislil na kaj takega. Poleg tega pa je njegova teza v nasprotju z uveljavljenim splošnim prepričanjem, da je globoko dihanje pot do zdravja.

K sreči je delo na Inštitutu v Sibiriji omogočalo, da je Buteyko v letih 1958 in 1959 opravil študijo na 200 primerih – zdravih in bolnih ljudi. Tako je januarja 1960 svoje ugotovitve predstavil znanstveni komisiji. Opisal je eksperiment, ki je pokazal pomembno soodvisnost med globino dihanja (hiperventilacijo), koncentracijo CO 2 v telesu, zoženjem žil ter zdravjem posameznika. Večina članov komisije je bila osupla. Buteyko je izrazil mnenje, da se bolezni kot je astma, hipertenzija in angina pectoris lahko pozdravijo brez visoke medicinske in farmakološke tehnologije in posega v telo. Kljub temu, da člani komisije niso bili ravno navdušeni nad odkritjem je direktor Meshalkin dovolil, da Buteyko nadaljuje z raziskovanjem v tej smeri. Sedaj je imel na voljo najboljšo medicinsko tehnologijo, s katero je lahko spremljal funkcije organizma ter spremembe pri uporabi njegove metode dihanja. Podatki so bili skrbno matematično obdelani in zaključki znanstveno utemeljeni. Eksperimenta se je udeležilo tudi 200 specialistov, ki so se hkrati učili metode in bili sami izpostavljeni pozitivnim učinkom na zdravje. Statistika je pokazala, da so do leta 1967 uspešno pozdravili več kot 1000 bolnikov z astmo, hipertenzijo in angino pectoris.

Kljub uspehu Butejkova metoda ni dobila uradnega dovoljenja, da se uporablja v zdravstvu. Kot pravi Buteyko je bil kirurški lobi premočan in je v uspehu tako preproste metode videl nepremagljivega tekmeca, ki bi prestižnost kirurškega noža postavil na realna tla.

Vendar se Buteyko ni vdal. Vztrajal je pri novih raziskavah in končno mu je januarja leta 1968 Ministrstvo za zdravje dovolilo izvesti poskus na pulmološkem inštitutu v Leningradu pod enim pogojem; sprejeti mora tudi bolnike, ki jim uradna medicina ne more več pomagati. Dogovorili so se, da bo metoda vključena v zdravstveni sistem, če bo zdravljenje uspešno pri več kot 80% bolnikov. V kratkem času je, kar so uradno priznali, ozdravil 44 od 46 bolnikov. Po nadaljnjih terapijah pa sta si opomogla tudi preostala dva bolnika. Uradni rezultati raziskave so bili poslani na ministrstvo za zdravje, ki pa je na presenečenje Buteyka in drugih vpletenih avgusta 1968 izdalo dekret, da se Buteykov laboratorij zapre, njegovo osebje pa odpusti brez možnosti alternativne zaposlitve v zdravstvenem sistemu Rusije.

Kljub tej katastrofalni odločitvi je metoda preživela, saj so člani Buteykove ekipe nadaljevali z zdravljenjem bolnikov. Z leti se je pritisk uspešno ozdravljenih bolnikov stopnjeval. Tako je bil drugi uradni preizkus metode izveden na Inštitutu za pediatrijo v Moskvi leta 1980. Študije so potrdile visoko (po virih skoraj 100%) uspešnost metode, ki je bila tedaj javnosti že znana. Rezultati so bili tokrat uradno in javno priznani, metoda pa odobrena s strani takratne ruske vlade. Profesor Buteyko je umrl leta 2003.

Danes je Butejkova metoda poleg Rusije uveljavljena tudi v Veliki Britaniji, Novi Zelandiji, Avstraliji in ZDA. Počasi se uveljavlja tudi drugje v razvitem svetu, predvsem po državah EU. Veseli predvsem dejstvo, da poleg številnih pričevanj ozdravljenih bolnikov, tudi vse več znanstvenih raziskav potrjuje uspešnost metode. Hkrati pa je pomembno, da se tudi v uradni zahodni medicinski doktrini kaže trend sprejemanja subtilnih in telesno ne-invazivnih metod, saj se zdravniška stroka zaveda, da se dihanje dotika telesnih, psihičnih in duhovnih dimenzij človeka.

Copyright © 2006 P&H Group. – Vse pravice pridržane